ARHITEKTURA, NARAVA IN KRAJINA

Zgornji del Selške doline je ozko mikro specifično območje, kjer se strmi vrhovi, gorski grebeni in ozke doline terasasto spuščajo proti dnom. Svojevrstna naravna komponenta v povezavi z bogatim kulturnim razvojem ustvarja kulturno pokrajino, ki jo v veliki meri zaznamujejo elementi tirolskega kulturnega izročila, razprostrti na prisojnih terasah ratitovškega pogorja.

Terasasta pobočja, posejana z vasmi Zgornja ter Spodnja Sorica, Ravne, Torka, Zabrdo, Zgornje ter Spodnje Danje in Prtovč, izkazujejo 800 let staro zgodbo, katere začetek je iskati pod vrhovi zgornjega dela Pustriške doline (nem. Hochpustertal, ital. Alta Pusteria) v okolici Innichena (ital. San Candio) na Južnem Tirolskem (nem. Südtirol, ital. Alto Adige), od koder so v 13. stoletju prišli prvi prebivalci, ki so sčasoma v teku stoletij ustvarili in kasneje ohranjali krajinsko pestrost tega prostora, ki jim je omogočala preživetje in ostanek v tem goratem svetu.

Vasi na sončnih terasah danes veljajo za najvišje ležeča strnjena naselja v Sloveniji. Lega tako visoko v gorskem svetu ni naključna vendar posledica zgodovinskih dejavnikov težke dostopnosti. Vendar tvorijo izjemno veduto, saj so umeščene na malih terasah oziroma pomolih visoko nad dolino.
Izjemne pokrajinske dominante poleg samih strnjenih naselij dajejo krajem tudi cerkvene stavbe Sv. Miklavža oziroma Nikolaja v Sorici, Sv. Marka v Spodnjih Danjah in cerkev na Prtovču, ki so nekoliko oddaljene od strnjenih vasi.

Območje pod Ratitovcem pa se danes varuje kot območje kulturne krajine in se v sklopu nacionalnega registra vodi pod enotno št. 12620, katerega uradno ime je Kulturna krajina Sorica-Danje-Torka. Območje je bilo v register vpisano 8. maja leta 2003. Celotno območje krajine obsega
9.874.713,46 m2. Najvišja točka območja se nahaja na območju vrhov Ratitovca (Altemaver na višini 1678 m. n. v.), najnižja pa v dolini Soriškega potoka na višini 675 m. n. v., ki je eden večjih pritokov Selške Sore. V Registru nepremične kulturne dediščine za območje kulturne krajine piše, da tod gre
za mozaično kulturno krajino, ki obdaja visokogorske vasi in zaselke, vpete v pobočja. Na strminah prevladujejo gozd in travniki s sadovnjaki, na pomolih in slemenih se pojavljajo njive; obcestna ali gručasta naselja ustvarjajo izreden prostorski vtis (Register kulturne dediščine RKD, 2020).

Na tem mestu dodajmo še, da zgornji del Selške doline spada med območja v Sloveniji, kjer je pokrajinska komponenta pokrajine še posebej izstopajoča. Vasice na južnih prepadnih stenah ratitovškega pogorja so zaradi zgodovinskih ter naravnogeografskih danosti po Strategiji
prostorskega razvoja Slovenije uvrščene med območja, ki veljajo kot prepoznavna območja Slovenije z vidika kulturnega in simbolnega pomena pokrajine (točka 6, poglavje 3.1. v SPRS 2004). Geografsko gledano gre za območje, kjer Julijske Alpe in na splošno gorski masiv vzhodnih Alp počasi prehaja v predalpski svet ter tako ustvarja specifične geološke in geomorfološke oblike, ki so redkost tudi na
drugih območjih. V omenjenem sklopu se nahaja tudi širše območje Nature 2000 Jelovica in Ratitovec, kamor spadajo tako območja PSCHA in SPI, varovani gozd pod Ratitovcem (ident. št. 03103), nadalje območja naravnih vrednot Ratitovec (ident. št. 253), Danjarske in Nidrarske grape
(ident. št. 7991), Šteinpoh (ident. št. 7985) ter Selške Sore (ident. št. 272) in večje število samostojnih enot naravnih vrednot, kamor uvrščamo: Štiri lipe pri cerkvi v Sorici (ident. št. 3940), Poševno ali stopnjasto brezno Grintloch (ident. št. 46901), Brezno pod žičnico (ident. št. 46905) in Jamo pod žičnico (ident. št. 46905).

Nabor naravnih vrednot pa na preučevanem območju dopolnjuje tudi kulturna komponenta, saj je ta prostor bogat tudi območji nesnovne naselbinske kulturne dediščine ter posameznimi zavarovanimi enotami kulturne dediščine, kamor uvrščamo:

  • Območje Spodnja Sorica, Zgornja Sorica, Doerfle (EŠD 12109), ter enote: Spomenik Ivanu Groharju (EŠD 17320), Cerkev Svetega Nikolaja v Sorici (EŠD 2286), Skupni grob padlih (EŠD 21072), Domačija Spodnja Sorica št. 9 s hišnim imenom Pr' Kemprlu (EŠD 12086), Domačija Spodnja Sorica št.
    12 s hišnim imenom Pr' Fajfar (EŠD 12087), Hiša Spodnja Sorica št. 17 Pri Mežnarčku (EŠD 12085), Groharjeva rojstna hiša (EŠD 7251), Kašča pri hiši Spodnja Sorica 19 (EŠD 12088), Tauševa kajža (EŠD 21846), Domačija Zgornja Sorica 38 s hišnim imenom Pr' Konrad (Pri Konrad) in enota Kašča pri hiši Zgornja Sorica 32 s hišnim imenom Zgornji Tolar (EŠD 12105). Natančen prostorski izris območja in enot se nahaja v prilogi 1.
  • Območje Spodnje Danje (EŠD 20462) ter enota Cerkev sv. Marka (EŠD 2287). Natančen prostorski izris območja in enote se nahaja v prilogi 2.
  • Območje Zgornje Danje (EŠD 12111). Natančen prostorski izris je v prilogi 3.
  • Območje Zgornje Danje Zaselek Trojar (EŠD 20385) ter enota Hiša Zgornje Danje 8 s hišnim imenom Spodnji Trojar (EŠD 12106). Natančen prostorski izris območja in enote se nahaja v prilogi 3.
  • Območje Zabrda (EŠD 12614) z enotama Hiša v vasi Zabrdo 2 (EŠD 26063) in Domačija v vasi Zabrdo 7 (EŠD 12596). Natančen prostorski izris območja in enot se nahaja v prilogi 4.
  • Območje Raven v Selški dolini (EŠD 12107) z enotama Hiša št. 8 s hišnim imenom Pr’ Koblar (EŠD 12067) in Domačija s hišno št. 5 (EŠD 12065). Natančen prostorski izris območja in enot se nahaja v prilogi 5.

ŽIVLJENJE V VASEH POD RATITOVCEM

Največja vaška skupnost v zgornjem delu doline je Sorica. Deli se na dva med seboj rahlo odmaknjena dela Spodnjo in Zgornjo Sorico. Večina upravnih zgradb (šola,cerkev, župnišče, gostišča in prenočišča ter muzej-Groharjeva hiša) je lociranih v Spodnji Sorici kjer se nahaja tudi center vasi. Zaradi terasasto oblikovane pokrajine, ki jo je delno preoblikoval že Soriški ledenik, delno pa prebivalci skozi stoletja, je Sorica urbanistično gledano sestavljena iz dveh strnjenih naselji, katerima pa se v bližini kot pokrajinske dominante priključujejo tudi posamezne kmetije, ki so s pripadajočimi
gospodarskimi objekti tako visoko nad dnom doline v slovenskem prostoru redkost. Za slovenski alpski svet je namreč značilno, da so se naselja oblikovala v dnu doline. Ravno nasprotna pa je bila poselitev podratitovških vasi. Pokrajinsko celovitost zaključujejo enoramni kozolci z zidanimi stebri,
ki se ponavadi nahajajo na prisojni legi odmaknjeni od glavnega gospodarskega oziroma bivalnega poslopja.

Med Sorico in Prtovčem je veliko planin, ki so v preteklosti in tudi danes služile za vir prihodka. Planine in visokogorsko kmetijstvo so prebivalcem v zgornji Selški dolini prinašali določene dobrine, gospodarski panogi pašništva in živinoreje pa osnovni zaslužek. Poleg teh dveh so ljudje tod v
preteklosti živeli tudi od sajenja poljščin in v omejenem obsegu od pridelave sadja. “Na splošno moramo reči, da segajo najvišje njive in vrtovi tu do okrog 1250 m. Razvoj poljedelstva tako visoko je verjetno eden od razlogov, zakaj je Freisinški škof na to ozemlje naselili tirolce, ki so bili vešči
obdelovanja površin tako visoko nad dolino. Poleg kmetijstva je bila v vaseh zgornje Selške doline pomembna gospodarska dejavnost med drugim tudi gozdarstvo torej poseka in delno tudi predelava lesa. V to dejavnost pa niso všteti tisti prebivalci, ki so se z gozdarstvom ukvarjali samo posredno. V
dobi razcveta fužinarstva od 14. do 19. stol. lahko za kratko časovno obdobje govorimo tudi o posebni gospodarski panogi iskanju rude Bobovec, ki ima veliko vsebnost železa. Ta se je tovorila predvsem v dolino, kjer so bili postavljeni fužinarski obrati. Nekaj rude so lokalni prebivalci zadržali
tudi za svoje potrebe. Med pomembnejšimi gospodarskimi panogami pa, je bilo tudi škrilastvo, ki se je v največji meri razvilo v vasi Zali Log (kopanje, predelava, obdelava ter polaganje kamenja na streho). Vse te raznolike gospodarske panoge so imele pomemben vpliv na oblikovanje arhitekturne
podobo pokrajine. V vaseh, ki se razprostirajo na osojnih pobočjih Ratitovca so se ljudje ukvarjali tudi z planšarstvom. Več premožnih kmetij skupaj je premoglo tipično planšarsko stavbo v planinah.

Stanje prostora v današnjem času še kaže na ostanke preteklosti, ki ga je skozi stoletja oblikovala do današnje podobe. Primarne dejavnost na omenjenem območju, so skozi stoletja bazirale na kmetijstvu (živinoreja, pašništvo, kmetijska pridelava, sadjarstvo) ter v manjši meri tudi obrtništvo,
pri čemer so obrtniške delavnice slonele na predelavi surovin in materialov lokalnega okolja in naravnih danosti prostora.

V današnjem času se prebivalci v veliki meri preživljajo z delom v industrijskih obratih v dolini (predvsem v Železnikih v manjši meri pa tudi v Škofji Loki in Kranju). Od nekdaj prevladujoče panoge kmetijstva in njemu pridruženih panog pa je danes odvisnih zgolj nekaj kmetij oziroma prebivalcev,
pa še ti ne več v celoti, saj kmetijstvo v tem goratem svetu tako kot na sorodnih območjih v Sloveniji in Evropi ne daje več možnosti za dolgoročno preživetje. Prebivalci se tod preživljajo tudi z delom v obrtniških delavnicah in kot samostojni podjetniki, pri čemer kot osnovni material večine dejavnosti
prevladuje les. V zadnjih nekaj letih pa je na območju v porastu tudi več storitvenih dejavnosti, predvsem na področju turizma, pri čemer lahko izpostavimo povečanje števila prenočitvenih kapacitet in objektov z gostinsko ponudbo z dodano vrednostjo. Pri razvoju turizma je spodbuden
podatek, da se s turistično dejavnostjo ukvarjajo predvsem domačini in ne večja korporativna podjetja, katerih lastništvo ni vezano na lokalni prostor. Na podlagi Odloka o turistični in promocijski taksi v Občini Železniki (2020) se tudi pobrani delež takse vrne v lokalno okolje za razvoj turizma in
prostorsko urejanje krajev in okolice, kar je v veliki meri tudi pripomoglo k izgradnji omenjenega prostora.