INNICHEN

Območje Innichena je bilo poseljeno že v času halštata ter kasneje v rimskem času, ko je bilo območje pomembno kot prehodna dolina v vzhodno alpskem prostoru iz tedanje province Norik v centralno Italijo.

Za poselitev in kasnejši razvoj tega območja je pomembno poznavanje etimologije oziroma izvora imena Pustriška dolina. Zgodovinarji in slavisti, med njimi Josef von Hormayr in Franc Miklošič, so etimološko ime pripisovali keltskemu izvoru in besednima zvezama Pustrissa oz. Pustrussa, pri čemer
končnica imena – issa kaže na ime keltskega izvora. V prid omenjeni etimološki razlagi govorijo tudi nekatera druga krajevna imena, ki se v listinah in darovnicah pojavijo kasneje. Med najbolj znanimi je etimologija imena Innichen, ki se v darovnici bavarskega vojvode Tasila III. škofu Atonu naziva
»India«, ki naj bi bil prav tako keltskega izvora. Tudi Kühebacher v svoji monografiji Die Hofmark Innichen sicer omenja, da ima ime Innichen etimološko keltski izvoru, kar nakazuje na nastanek naselbine že v predrimskem obdobju.

Večjo veljavo ozemlje in s tem naselbina Innichen dobi v času zgodnjega srednjega veka, saj je Pustriška dolina ponujala najboljši naravni prehod iz vzhodnoalpskega prostora na zahod, ki so ga v večji meri v 6. in 7. stoletju koristila slovanska plemena za prehod v notranjost Alp in s tem na zahod
ter na jug proti Apeninskemu polotoku. Omenjeno je primoralo bavarske vojvode, da so zaustavili prodore ter utrdili oblast na tem območju (Kühebacher 1969).

Z namenom zaustavitve slovanskega prodiranja vzdolž Pustriške doline in utrjevanja oblasti se je pričelo pospešeno širjenje krščanske vere. S tem namenom je bavarski vojvoda Tasilo III. škofu Atonu iz Freisinga (v darovnici imenovan še Ato iz Scharnitza) leta 769 na podlagi darilne listine Tasila III.
podelil pravico do koriščenja ozemlja med Gesiesrebachom in Erlbachom z namenom ustanovitve benediktinskega samostana v Innichenu za potrebe pokristjanjevanja slovanskega prebivalstva. Darilna listina se do danes ni ohranila v originalu, ampak zgolj kot prepis v tako imenovanem Cozroh-
Codexu z začetega 9. stoletja, ki je hranjen v Bavarskem glavnem državnem arhivu v Münchnu pod referenčno številko BayHStA HL Freising 3a.

Utrjevanje krščanstva je bilo za nemško (bavarsko) nadvlado pomemben element, saj so preko širjenja krščanstva utrjevali svojo oblast. S podelitvijo ozemlja pa je bila dana tudi možnost, da se v sklopu samostana ustanovi nekakšno kulturno okolje. Le-ta je tako poleg naloge pokristjanjevanja
imel tudi vlogo vnosa in širjenja bavarske kulture v širši prostor Pustriške doline. Bavarci so bili tako prvi, ki so v večji meri začeli oziroma spodbudili sistematično ustanavljanje naselij in vaških skupnosti ter pomembno vplivali na razvoj območja. Sprva so se posamezni zaselki in naselbine začeli
oblikovati v dolinskem dnu znotraj osrednjega dela (Pustriške) doline v okolici samostana, nato pa so se naselja in posamezna bivalna poslopja začela širiti še v stranske doline in v višje ležeče predele. Naselja in bivanjska poslopja v višje ležečih predelih, imenovana švajge (nem. Schwaighöfe), so
začela nastajati kot posledica gospodarskega koriščenja naravnih dobrin in pokrajine, predvsem pašnikov za vzrejo krav z namenom proizvodnje mleka in mlečnih izdelkov (sira). Zanimiva je analiza priimkov podložnikov na teh posestih, ki v veliki meri nakazuje na njihov nemški (bavarski) izvor.
Kühebacher (1969) v svoji knjigi kot primer navaja prepis priimkov iz urbarja stranske doline Sexten (Erlacher, Egarter, Kofler, Felder, Egger, Gasser in drugi). V nasprotju s stranskimi dolinami je v naseljih v osrednji dolini malo tako imenovanih švajg.

Ob koncu 11. in v začetku 12. stoletja pa je na območju širše Pustriške doline prišlo do večjih trenj za nadvlado. V tem času so freisinški škofi začeli izgubljati večji del svojega ozemlja. Med glavnimi rivali, ki so prevzeli njihova posestva so bili goriško-tirolski grofje, ki so si v tem času utrjevali oblast
tudi na ozemljih zahodne Koroške in Kranjske. Ob koncu 13. stoletja je tako freisinška posest na območju Innichena obsegala le še manjše ozemlje samega mesta in njene bližnje okolice. Kühebacher navaja, da so v ta sklop ozemelj sodili zaselki in samotne hube vzdolž osrednjega dela
Pustriške doline med Abfaltersbachom in Welsbergom ter v sosednjih dolinah Sexten, Kartitsch, Villgraten in Gsies, pri tem pa se sklicuje in opira na ohranjene urbarje iz let 1432 in 1526 (Kühebacher 1969). Urbarja, na katera se sklicuje Kühebacher in katerih prepis uporablja v svoji
monografiji, pa nista najstarejša ohranjena urbarja. Do današnjih dni sta se za ozemlje Innichena in zgornjega dela Pustriške doline ohranila tudi urbar iz leta 1305 ter urbar iz leta 1316 (Zahn 1871), ki jasno zarisujeta meje ozemlja in tudi lastništvo nad ozemljem, ki je pripadalo freisinškim škofom.
Omenjena urbarja (lat. Officium et Hofmarchia Inticensis) pa nam posredno kažeta tudi na eksponentno rast prebivalstva v zgornjem delu Pustriške doline, katerega posledica je bila delitev prvotno podeljenih hub na polovične in četrtinjske. Prebivalci tu tako niso imeli možnosti
ustanavljanja več novih hub v bližnji okolici, zato so jim zemljiški gospodje freisinški škofje, ki so bili lastniki zemlje tako v zgornjem delu Pustriške doline kot v zgornjem delu Selške doline ponudili možnost naselitve na do takrat še ne naseljeno območje pod vrhove Ratitovca, čemur v prid pa
govorijo tudi podatki o preseljevanju prebivalstva iz zgornjega dela Pustriške doline tudi na območja Karnijskih Alp na predela Pladen-Bladen (ital. Sappada) in Zahre (ital. Sauris) ter na območje Julijskih Alp v Nemški Rut.

Ob jasno izpričanih dokumentih in poteku naselitve Tirolcev pa se je med prebivalci Sorice in njene okolice vse do danes ohranilo ustno (oz. ljudsko) izročilo o romanjih v Innichen, kar povzemajo tudi nekateri vidnejši zgodovinarji lokalnega okolja temu v prid pa govorijo tudi arhivski viri večjega
števila ohranjenih pisem soriških župnikov, ki so jih odposlanci dobili kot posvetilo ob njihovem romanju. Najdeni dokumenti v Štiftnem arhivu v Innichenu, predvsem tri pisma dveh soriških župnikov, nam potrjujejo ustno izročilo o darovanju velike voščene sveče in denarnega odpustka, da
se je v tamkajšnji cerkvi brala maša.

Pisma je zapisal soriški župnik oziroma formalno soriški vikar, kot se tudi glasi latinski naziv zraven imena in priimka: “vicari ibidem”, torej duhovni oskrbnik cerkve in njenih župljanov. V pismu iz leta 1696 vidimo, da soriški župnik Janez Kuralt zapiše, da obiskovanjem lahko sledimo že mnogo let v
preteklost: “a multis annis predecesorum” ter da v tem primeru gre za željo in obljubo, ki se obnavlja na tri leta: “ex voto factam et obligatom ad tertiu conetam renovare”. Omenjeno župnik izpostavi tudi v pismu iz leta 1699, čemur pa sekundarno potrjuje tudi sekvenca najdenih pisem v fondu
03.C.b.061., ki se, če jih množimo s trikratnikom, res pojavljajo na vsaka tri leta: 1696, 1699, /…/, 1723. V tem kontekstu je treba omeniti tudi še dve besedili, ki prav tako omenjata Sorico oziroma soriško ozemlje in se kronološko uvrščata v leto 1960 in 1702, kjer se prav tako vidi sekvenca že
omenjenega trikratnika.

Pisma omenjajo zgolj po enega odposlanca (vodjo) pri čemer pa ni nujno, da je v Innichen romal samostojno je bil pa le-ta izbran s strani celotne skupnosti (nekdanje župnije), kar nam kaže zapis iz leta 1699: “elegerint omnes parociani Zarzarensis” in da je prinesel prinesel daritev zapis iz leta
1696: “offertoreim portandu paraochiamum nostrum”.

Dokumenti nam tudi jasno z imenom in priimkom oziroma hišnim imenom izraženo poimenovanje osebe, kije bila izbrana za pot. Leta 1696 je bil tako izbran Matija Bogataj, leta 1699 Martin Fidler in leta 1723 Gregor Heberle. Način izbire osebe nam na podlagi podatkov arhivskih dokumentov ni
poznan, lahko pa na podlagi naziva, ki ga najdemo v zapisu župnika Gregorja Kosa: “ironsmittit”, razberemo dejavnost, ki jo je opravljal odposlanec. V tem primeru je bil odposlanec torej po poklicu kovač, kar nam da vedeti, da odposlanci niso prihajali le iz bogatih, primarno naseljenih kmečkih
družin, ampak so bili lahko tudi obrtniki (kajžarji). Zanimiv v tem kontekstu je tudi podatek, ki ga omenja župnik Janez Kuralt v pismu, napisanem leta 1696, da je bila za odposlanca izbrana plemenita oseba, župnik Gregor Kos pa v pismu omenja tudi željo po oskrbi odposlanca.

Kdaj natančno so odposlanci šli na pot oziroma romanje v Innichen, je na podlagi najdenih dokumentov težko natančno določiti. Pisma župnikov nam navajajo, da so odposlanci prišli darovat patronoma svetima Kandidu in Korbinijanu, ki sta zavetnika cerkve v Innichenu in katerih god se je na
podlagi najdenega župnikovega koledarja iz leta 1617 praznoval 23. maja, pri čemer pa v zadnjemdostavku vsakega pisma natančno navedejo, kdaj so bila pisma napisana, podpisana in zapečatena. Tako vemo, da sta bili pismi, ki jih je napisal Janez Kuralt, napisani in zapečateni 6. junija
1696 in 21. maja 1699 leta, medtem ko je bilo pismo župnika Gregorja Kosa napisano in zapečateno 13. maja 1723. Ob poznavanju zgolj slednjega podatka bi bilo smotrno razmišljati v smeri, da so se odposlanci iz Sorice v Innichen odpravili približno deset dni pred praznovanjem zavetnika cerkve, kar
bi ustrezalo tudi času, ki bi bil potreben za premostitev takšne razdalje, pri čemer pa omenjeni tezi oz. domnevi ne sledita letnici preostalih pisem, ki sta poznejšega datuma in tako ne vzdržujeta omenjene teze. V omenjenem primeru je tako smotrn razmislek, da so odposlanci resnično odšli
oziroma so se podali na neko vrsto romanja v Innichen za praznik zavetnika, pri čemer pa je na čas romanja in potovanja lahko vplivalo veliko zunanjih dejavnikov, na katere odposlanec ni imel vpliva, ter se je romanje zaradi tega lahko zamaknilo. Vsekakor je na tej točki smiselno domnevati, da je bilo
romanje opravljeno v spomladanskih oziroma zgodnjih poltenih mesecih.

V omenjenem kontekstu je pomemben za razumevanje tudi zapis, najden v tako imenovanem župnikovem koledarju iz Innichena iz leta 1617 (SAI 11, a.e. 03.G.a., št. 1), kjer najdemo notico, datirano v leto 1690, ki pravi, da so na dan 23. maja v čast godu svetega Kandida v štiftno cerkev v
Innichen skupnosti iz Kranjske prinesle denarni odpustek, da se bere maša pred zaščito njihovih polj za katere se pripravi slovesnost in prižge voščena sveča, pri čemer se tudi ta zapis navkljub dejstvu, da se datumsko nanaša na 23. maj, vizualno pojavlja zapisan pod razdelkom 16. maj, pri čemer je
vidno, da je bila omenjena notica napisana naknadno.

Najdeni zapisi soriških župnikov nam ponudijo še eno pomembno informacijo, in sicer da so prebivalci seboj prinesli tako imenovani “odpustek”, ki je bil namenjen za miloščino in priprošnjo. V pismih župnikov se omenja vosek (lat. cera), kjer je smiselno, da omenjenega poimenovanja ne
razumemo dobesedno, temveč kot izdelek iz voska, torej svečo, ki je tehtala tri enote, pri čemer župnik Kuralt tudi zapiše, da gre za vosek oz. svečo s Kranjske (lat. cera Caeniolei). Najdeni arhivski dokumenti, v največji meri tri v celoti ohranjena pisma soriških župnikov iz različnih
časovnih obdobij, tako nedvomno nadgrajujejo in potrjujejo znanje, ki se nam je do danes ohranilov ustnem izročilu tukajšnjih prebivalcev. Tradicija obiskovanja obeh skupnosti se je skozi stoletja ohranila vse do današnjega časa. Izročilo svojih prednikov tako prebivalci Sorice in okolice ohranjajo
tudi danes kot stoletja pred njimi njihovi predniki.

Innichen (ital. San Candido) pa tudi danes velja za kulturno, trgovsko in turistično središče zgornjega dela Pustarške doline na Južnem tirolskem v Italiji. Leta 2019 je praznovalo 1250 letnico prve omembe kraja in tako velja za najstarejši kraj na Južnem Tirolskem. V Innichenu, danes živi 3148
prebivalcev v petih krajevnih skupnosti, katerih ozemlje je skoncentrirano okrog vasi oziroma zaselkov Innichberg (ital. Monte San Candido), Obervierschach (ital. Versciaco di Sopra), Untervierschach (ital. Versciaco di Sotto), Vierschach (ital. Versciaco) in Winnebach (ital. Prato alla
Drava) kjer pa nam nekatera hišna imena in priimki posameznih kmetij še danes kažejo skupne elemente starodavne povezave.

 

• 

• 

• 

• 

•